Drugačne nagrobne zasaditve

Včasih se sprehodim po pokopališču. Kar tako. Po tistem, ki mi je takrat blizu. To sem naredila tudi že v tujih državah. Pokopališča dojemam kot svete prostore. Tiho je, spokojno. Ničesar ni, kar bi motilo moje misli. Takrat se začne čudovito potovanje v bistvo tega kar sem in kjer sem povezana tudi s tistimi, ki so živeli pred mano. Brez nevarnih praks klicanja duhov, kar bo spet postalo posebej popularno v tem letnem času. Ne, samo občutek enosti in neskončnosti. Samo sprehajam se, gledam nagrobnike in nagrobne zasaditve, ki so včasih pravi mali vrtovi, gozdički, travniki cvetja … Kako drugače je bilo, ko sem nekoč zavila na judovsko pokopališče. Namesto nagrobne zasaditve ali ikebane, plošč, imajo judje navado na grobove polagati kamne. Za nas, ki tega nismo vajeni, je pogled sprva morda turoben in hladen, povezan z občutkom teže. Ko sem tako nekaj časa hodila, pa so se moji možgani povsem prilagodili tej kamniti predstavi. Oči so počasi prepoznavale drugačne »nagrobne zasaditve« in kupčki kamenja so postali grmički, stolpiči, gore, doline – prizori iz narave. Ali pa odeje, ki jih je pogrnila skrbna mama, da koga ne bi zeblo. Ja ta naša domišljija je res imeniten dar. Vseeno sem si na koncu priznala, da mi je ljubše na grobovih, ki so bolj pisani in vsaj malo živi. Vsekakor so mi tudi pri nas ljubše nagrobne zasaditve, ki dihajo skupaj z letnimi časi, kjer vedno skladno z vremenom kaj zacveti, ali se kak grmiček odene v jesenske barve. Prebiram napise, kdaj pa kdaj se ustavim ob kakšni fotografiji in se vprašam, kakšno življenje je imela ta oseba. Kako je morda tudi ona s skrbjo urejala grob prednikov. So bile tudi takrat popularne določene nagrobne zasaditve ali je bilo to vse skupaj bolj preprosto ali pa celo bolj komplicirano in prežeto z nekimi pravili. Včasih se ustavim ob grobu, ki je videti zapuščen. Sproži se nov val misli. O tem, komu sem pomembna, kdo bi me pogrešal in koga bom pogrešala sama. Neizbežno je, nekoč se ta pot konča. Morda pa se na oni strani zlije v nekaj neskončno večjega in se samo nam, tukaj in zdaj zdi, da je smrt nekaj dokončnega. Dobro je včasih zaviti na pokopališče. Razmisliš o tistem, o čemer vsi tako neradi govorijo. Kot da bo potem izginilo. To me spomni na majhne otroke. Če si enoletnik prekrije oči, zanj svet izgine in on postane neviden drugim. A če je tu grob, potem sem?