Asfaltiranje

asfaltiranjeVedno sem bila mnenja, da je vsakršno asfaltiranje domena države oziroma posamezne občine. Nikoli si nisem mislila, da se za asfaltiranje lahko odločim tudi sama. Ja, je že kar nekaj časa od tega. Ko sem prvič  izvedela, da se za asfaltiranje lahko odloči tudi sam posameznik ali nekaj teh, je bilo še v času mojega osnovnošolskega izobraževanja, ko se je po hujšem nalivu pogreznila makadamska cesta, ki je vodila do našega vinograda. Takrat so sosedje stopili skupaj in se odločili za asfaltiranje ceste. Nisem spraševala, koga bodo ali bolje rečeno bomo morali kontaktirati, vedela sem le, da bomo pozvali vse stanovalce kot tudi tamkajšnje vikendaše in zbrali denar. Zdelo se je, kot da je asfaltiranje bilo izjemnega pomena. Verjetno ima svoje prednosti kot tudi slabosti. Vsekakor so kraji zdaj bolj dostopni po “lepši”, to je asfaltirani cesti. A na tej cesti, kjer zdaj divjajo mladi, ki šele opravijo vozniški izpit, dnevno terjajo življenje kakšne mačke ali psička. V mojih časih tega ni bilo. Če si želel priti iz enega konca brega na drugega, si se moral peljati kot po jajcah – počasi. Včasih smo se ob in na cesti igrali. Otroci je nismo jemali kot cesto, temveč kot našo igrišče in pač pot od hiše so sosedovega vinograda ali travnika, kjer smo obirali češnje. Lažje je življenje z asfaltom, a se mi še vseeno od časa do časa stoži po prašni makadamski cesti.

This entry was posted in Dom in gradnja. Bookmark the permalink.